Slovo vladyku Pavla ku svjaščennikam z r. 1939
Čt, 01/24/2008 - 08:22 — markijan
Jeparchiaľnoje PRAVITEĽSTVO v Prjaševi
No.: 400/1939.
Vsim Vpr. OO. SVJAŠČENNIKAM !
Žijeme v zakoločennych časach nacionalizma, šovinizma, rasizma. Jako nova nebezpečna jeres' svirepstvujet po cilomu svitu a osobenno v Jevropi, i beret svoji žertvy tota nesčastna a zarazitelna nauka, kotora v čeloviku v pervom rjadi Japonca ili kitajca vidit a ne čelovika, ne svojeho bližňaho.
Teperišnij „svidomyj nacionalist" neznajet sprijatelitisja s toju dumkoju, čto každyj čelovik, naj budet on turok ili tatar, bilyj ili čornyj jedinakoje sotvorenije Božije i potomu jedinakoho prava imijet do života i do vseho, čto jemu miloje, či to jazyk, či to blahorodny obyčaji ili davny mily tradicii; ne chočet uznati to, čto Sotvoriteľ ne sortiroval ľudej na klassy izbranny i vtorostepenny, a čto Spasiteľ svita za každoho pomer, každoho otkupil i podnes na dostoinstvo ditiny Božoj.
Poneže modernyj hrich šovinističnaho svitohľadu tu-tam pokušajet uže i svjaščennikov i premnoho krivdy a nespravedlivostej narobil, a vsehdaboľše a boľše robiť blížnym, a s tim premnoho škodiť i Svjatoj Cerkvi, i dušam, proto vozzyvaju Vpr. OO. Svjaščennikov, čtoby chranilisja ot toj nebezpečnoj epidemii; ne osmililisja vstupiti v službu pomjanutaho.blu-da, ale pamjatali na to, čto naša perva i holovna dolžnosť Carstvo Božije razširjati, sv. Evanhelije holositi, a ne statisja propagatorom nauki, kotora razsivajet meždu ľuďmi nenavisť, robiť krivdy, kotora prosto protiviťsja učeniju CHRISTOVOMU a narobila uže tak mnoho zla a nesčasťa na sviti-- čto boľše i ne treba.
Samopoňatno, čto ľubiti svoje, nad blahom svojeho naroda rabotati, jest daže dolžnosťju každoho čelovika, slidovateľno i svjaščenstva - veď i Spasiteľ ľubil svoj narod (plakal nad nesčastijem Jerusalima a zasliplennosťju svojeho naroda), ale ľubiti svoje ne označajet nenaviďiti čužoje, ne dajet nikomu prava druhomu robiti krivdu, škodu, ohorčati, poraboščati bližňaho.
Najserioznijše napominaju vsich svjaščennikov, osoblivo dušpastyrej, kotory provad'at različnych nacionaľnaho i političeskaho napravlenija virnikov, čtoby ne osmililisja fanatično eksponovatisja ni pri odnom kasti virnikov i takim sposobom otdaliti ot sebe pročich. Oni dolžny deržatisja primira sv. Apoštola Pavla, kotoryj hovoriť o sebi: „Bych Judejemjako i Judej priobrjašču; podzakonnym jako podzakonen - da podzakonnyja priobrjašču; bezzakonnym jako bezzakonen, da priobrjašču bezzakonnyja; bych nemoščnym jako nemoščen, da nemoščny priobrjašču, vsim bych vsja - da vsjako nekija spasu" (I. Kor. 9. 20-23).
Každyj svjaščennik dolžen ľubiti vsich svojich virnikov a slidovateľno i to, čto im miloje; značiť i jich jazyk, obyčaji, žičlivym im byti, tišitisja ich uspicham, ich kuľturnomu, nacionaľnomu razvitiju - liš to vse naj ne sta-netsja na trupach bližňaho, pokrivdženijem druhich.
Klasičnyj primir podajet nam na takoje ideaľnoje sožitije raznych narodov kongres v Prahi v.1935. a ješče v širšich ramkach Internac. Evcharist. kongres v Budapešti 1938.
Na tich krasnych kongresach každyj jedinakym čuvstvovalsja; ne bylo tam privilegizovannych a utlačennych ľudej, ale vsi byli i čuvstvovalisja povnopravnymi.
Ne bylo tam vyčuvstvovati žadnych jazykovych, nacionalnych, rasovych diferencij, ale vsi v soveršennoj bratskoj ľubvi splyli v odnu veliku famili-ju, či to byli bily ili čorny, žolty ili iny. Ne draznila tam nikoho besida ABESINSKAHO čornaho, ani KITAJSKAHO žoltoho jepiskopa, ale naoborot, každyj najnižnijšoju ľubovju pozeral na druhoho, každyj najiskrennijšoju žičlivosťju šel druhomu na vstriču i ne bylo tam čelovika, kotoryj by ne radovalsja, jesli blížnemu svojemu choťaj najmenšu posluhu moh urobiti.
Ajakraz toto voznesennoje nastrojenije duš zabezpečilo najkrajšij uspich i najsolodši ovoči tim kongresam. Čomu by ne možno bylo blaženstvo a solodkosti pomjanutych tor-žestvennych dnej rozťahnuti na tyždni, na misjaci, na roki, na cilu žizň - i tak osoloditi horkosti sej doliny sľoz? Čomu by šija lubov i žičlivosť ne mohla panovati meždu ľudmi navsehda?!
Jesli ot dakoho, tohda ot nas, svjaščennikov požadajet i Boh i svit, čtoby po tich principach zarjadili svoj cilyj život, jesli by my nikohda ne stratili iz pered očej holovnu zapoviď ľubvi - o kotoroj tak krásno poučajet nas sv. Apost. Pavel, čto pravdiva „ľubov dolhoterpit, miloserdstvujet, ne zavidit, ne prevoznositsja, ne horditsja, ne bezčestvujet, ne iščet svojich si, ne razdražajetsja, ne myslit zla, ne radujetsja o nepravdi, tim meneje robit nepravdu, krivdu, radujetsja že o istini" (I. Kor. 13. 4-7).
Prošu i obovjazuju Vpr. OO. Dušpastyrej, čtoby jako učeniki Christovy toho deržalisja, chranilisja vsjakaho premachu v svojej nacionaľnoj i politi-českoj dejateľnosti.
Najlučše i najmudrijše sovsim vozderžatisja ot toho nebezpečnoho -slizkoho terénu, ale jesli to sovsim ominuti ne možno, tohda naj robjať to vsehda - po namireniju Sv. Cerkvi Christovoj : Značiť vsehda na principach spravedlivosti i ľubvi - choťaj by to i bylo ne po smaku subjektívnym čuvstvam, ibo inače duže zlu posluhu zrobili by svojemu narodu, bo kto krivdit druháho, krivdiť sebe, ibo krivda vsehda pomstiťsja - a justitia est fundamentum regnorum.
Pravdivyj dušpastyr s virnikami svojimi najiskrenijše sočuvstvujet; s nimi tišitsja, s nimi smutitsja. Kto na to ne schopen, toť naj znajet, čto jeho postupovanie bludnoje i nekorektnoje.
Političeski i šovinističeski premachi svjaščennikov uže mnoho škody narobili sv. Cerkvi i dušam, proto najserioznijše napominaju vsich, čtoby v toj točki zrevidovali svoje nastrojenije a doteperišnoje postupovanije, a čto bylo v minulosti nepraviľnoje, to v budučnosti naj ne povtoritsja.
Spravedlivosť, lubov bližňaho a svidomosť tomu, čto Christovy učeniki jesme, kotorych dolžnosťju propovidati evanhelije vsimi jazykami - a spasti vsich, i dakoli otvičati pered Bohom za vsich, kotory našemu pastvu byli povireny.
Teperišnij „svidomyj nacionalist" neznajet sprijatelitisja s toju dumkoju, čto každyj čelovik, naj budet on turok ili tatar, bilyj ili čornyj jedinakoje sotvorenije Božije i potomu jedinakoho prava imijet do života i do vseho, čto jemu miloje, či to jazyk, či to blahorodny obyčaji ili davny mily tradicii; ne chočet uznati to, čto Sotvoriteľ ne sortiroval ľudej na klassy izbranny i vtorostepenny, a čto Spasiteľ svita za každoho pomer, každoho otkupil i podnes na dostoinstvo ditiny Božoj.
Poneže modernyj hrich šovinističnaho svitohľadu tu-tam pokušajet uže i svjaščennikov i premnoho krivdy a nespravedlivostej narobil, a vsehdaboľše a boľše robiť blížnym, a s tim premnoho škodiť i Svjatoj Cerkvi, i dušam, proto vozzyvaju Vpr. OO. Svjaščennikov, čtoby chranilisja ot toj nebezpečnoj epidemii; ne osmililisja vstupiti v službu pomjanutaho.blu-da, ale pamjatali na to, čto naša perva i holovna dolžnosť Carstvo Božije razširjati, sv. Evanhelije holositi, a ne statisja propagatorom nauki, kotora razsivajet meždu ľuďmi nenavisť, robiť krivdy, kotora prosto protiviťsja učeniju CHRISTOVOMU a narobila uže tak mnoho zla a nesčasťa na sviti-- čto boľše i ne treba.
Samopoňatno, čto ľubiti svoje, nad blahom svojeho naroda rabotati, jest daže dolžnosťju každoho čelovika, slidovateľno i svjaščenstva - veď i Spasiteľ ľubil svoj narod (plakal nad nesčastijem Jerusalima a zasliplennosťju svojeho naroda), ale ľubiti svoje ne označajet nenaviďiti čužoje, ne dajet nikomu prava druhomu robiti krivdu, škodu, ohorčati, poraboščati bližňaho.
Najserioznijše napominaju vsich svjaščennikov, osoblivo dušpastyrej, kotory provad'at različnych nacionaľnaho i političeskaho napravlenija virnikov, čtoby ne osmililisja fanatično eksponovatisja ni pri odnom kasti virnikov i takim sposobom otdaliti ot sebe pročich. Oni dolžny deržatisja primira sv. Apoštola Pavla, kotoryj hovoriť o sebi: „Bych Judejemjako i Judej priobrjašču; podzakonnym jako podzakonen - da podzakonnyja priobrjašču; bezzakonnym jako bezzakonen, da priobrjašču bezzakonnyja; bych nemoščnym jako nemoščen, da nemoščny priobrjašču, vsim bych vsja - da vsjako nekija spasu" (I. Kor. 9. 20-23).
Každyj svjaščennik dolžen ľubiti vsich svojich virnikov a slidovateľno i to, čto im miloje; značiť i jich jazyk, obyčaji, žičlivym im byti, tišitisja ich uspicham, ich kuľturnomu, nacionaľnomu razvitiju - liš to vse naj ne sta-netsja na trupach bližňaho, pokrivdženijem druhich.
Klasičnyj primir podajet nam na takoje ideaľnoje sožitije raznych narodov kongres v Prahi v.1935. a ješče v širšich ramkach Internac. Evcharist. kongres v Budapešti 1938.
Na tich krasnych kongresach každyj jedinakym čuvstvovalsja; ne bylo tam privilegizovannych a utlačennych ľudej, ale vsi byli i čuvstvovalisja povnopravnymi.
Ne bylo tam vyčuvstvovati žadnych jazykovych, nacionalnych, rasovych diferencij, ale vsi v soveršennoj bratskoj ľubvi splyli v odnu veliku famili-ju, či to byli bily ili čorny, žolty ili iny. Ne draznila tam nikoho besida ABESINSKAHO čornaho, ani KITAJSKAHO žoltoho jepiskopa, ale naoborot, každyj najnižnijšoju ľubovju pozeral na druhoho, každyj najiskrennijšoju žičlivosťju šel druhomu na vstriču i ne bylo tam čelovika, kotoryj by ne radovalsja, jesli blížnemu svojemu choťaj najmenšu posluhu moh urobiti.
Ajakraz toto voznesennoje nastrojenije duš zabezpečilo najkrajšij uspich i najsolodši ovoči tim kongresam. Čomu by ne možno bylo blaženstvo a solodkosti pomjanutych tor-žestvennych dnej rozťahnuti na tyždni, na misjaci, na roki, na cilu žizň - i tak osoloditi horkosti sej doliny sľoz? Čomu by šija lubov i žičlivosť ne mohla panovati meždu ľudmi navsehda?!
Jesli ot dakoho, tohda ot nas, svjaščennikov požadajet i Boh i svit, čtoby po tich principach zarjadili svoj cilyj život, jesli by my nikohda ne stratili iz pered očej holovnu zapoviď ľubvi - o kotoroj tak krásno poučajet nas sv. Apost. Pavel, čto pravdiva „ľubov dolhoterpit, miloserdstvujet, ne zavidit, ne prevoznositsja, ne horditsja, ne bezčestvujet, ne iščet svojich si, ne razdražajetsja, ne myslit zla, ne radujetsja o nepravdi, tim meneje robit nepravdu, krivdu, radujetsja že o istini" (I. Kor. 13. 4-7).
Prošu i obovjazuju Vpr. OO. Dušpastyrej, čtoby jako učeniki Christovy toho deržalisja, chranilisja vsjakaho premachu v svojej nacionaľnoj i politi-českoj dejateľnosti.
Najlučše i najmudrijše sovsim vozderžatisja ot toho nebezpečnoho -slizkoho terénu, ale jesli to sovsim ominuti ne možno, tohda naj robjať to vsehda - po namireniju Sv. Cerkvi Christovoj : Značiť vsehda na principach spravedlivosti i ľubvi - choťaj by to i bylo ne po smaku subjektívnym čuvstvam, ibo inače duže zlu posluhu zrobili by svojemu narodu, bo kto krivdit druháho, krivdiť sebe, ibo krivda vsehda pomstiťsja - a justitia est fundamentum regnorum.
Pravdivyj dušpastyr s virnikami svojimi najiskrenijše sočuvstvujet; s nimi tišitsja, s nimi smutitsja. Kto na to ne schopen, toť naj znajet, čto jeho postupovanie bludnoje i nekorektnoje.
Političeski i šovinističeski premachi svjaščennikov uže mnoho škody narobili sv. Cerkvi i dušam, proto najserioznijše napominaju vsich, čtoby v toj točki zrevidovali svoje nastrojenije a doteperišnoje postupovanije, a čto bylo v minulosti nepraviľnoje, to v budučnosti naj ne povtoritsja.
Spravedlivosť, lubov bližňaho a svidomosť tomu, čto Christovy učeniki jesme, kotorych dolžnosťju propovidati evanhelije vsimi jazykami - a spasti vsich, i dakoli otvičati pered Bohom za vsich, kotory našemu pastvu byli povireny.
Prjašev, 25.1.1939.
© 2005–2007 Rád svätého Bazila Veľkého
Prihlásenie l
Vytlačiť stránku
